Življenje sodnikom dobesedno izpuhteva
Odkar jo poznam, tega bo že nekaj desetletij, je polna življenja, energije, zagnanosti in ljubezni do tega, kar ima in počne – psov, sojenja, pisanja. Ko sem jo prvič videla, se mi je v spomin vtisnila kot uglajena sodnica, ki točno ve, kaj dela, in se do svojega dela vede zelo odgovorno. Tudi z leti, ko sva začeli sodelovati pri reviji Kinolog, za katero še vedno ureja rubriko Mladi kinolog, večkrat pa napiše tudi kaj drugega, saj njenemu kritičnemu očesu stežka kaj uide, pa naj bo to doma ali po svetu, se ni prav nič spremenila. Svoje bogato kinološko znanje, ki ga je z leti pridobivala širom sveta, je prinašala tudi v Slovenijo in ga predajala naprej. In kot kaže, še ni rekla zadnje besede.
Kaj vam pomeni kinologija?
Kinologijo dojemam kot izredno široko področje in prav iz tega razloga, zaradi svoje širine, ker vedno najdem nekaj, kar me zanima, mi je tako pri srcu. Kot prvo ločujem to, kar se v kinologiji dogaja na našem ozkem področju, in ta ozkoglednost me moti; kot drugo mi kinologija pomeni celosten pogled na pse in poznavanje pasem, razvoj aktivnosti, ki jih gojimo s psi tako za sprostitev kot v družbeno koristne namene, da ne govorim o velikem pomenu in tradiciji lovske kinologije.
Najmanj kinologije v zadnjem času najdem dejansko v razstavah, včasih so imele značaj vplivne vzrejne selekcije, danes so prerastle tudi v vse kaj drugega. Vendar rada sodim, kajti razstave klub vsemu preraščajo v obliko množičnega in globalnega dogajanja v kinologiji in krojijo določene trende.
Ste že kot otrok doma živeli s psom oz. s katerimi drugimi domačimi živalmi? Ste si kot otrok želeli imeti svojega/ družinskega psa?
V otroških letih, v stanovanju v središču Ljubljane, sem lahko imela doma samo male živali, od zajčka do hrčka. Psa mi mami ni dovolila. Je pa k nam domov prihajal očetov prijatelj, lovec Jule Vrbič s svojim španjelom, in tako sem se zaljubila v španjele. Sanjala sem o črnem španjelu, in še danes španjele obožuljem, nikoli pa ga nisem imela. Mama je bila v svojih odločitvah trdna, tako sem prvega psa dobila pri dvajsetih, po poroki, ko sem se odselila pred petdesetimi leti! Bil je to veliki črni šnavcer Šaš Grintovški in z njim sem padla v kinologijo.
Od kdaj ste že aktivna kinologinja? Kaj vas je napeljalo na to?
Povedala sem že, da sem začela z velikim črnim šnavcerjem in z njim orala ledino; vzrejni pregled, šolanje, revijo Kinolog … Čas je tekel in življenjske okoliščine mi niso dopuščale, da bi raz¬mišljala o večji aktivnosti v kinologiji. Ko sem si za Šašom Grintavškim kupila mlado nemško ovčarko Brino Podstolsko, s časom nisem bila veliko na boljšem. Bila pa je vedno ob meni, druga mama mojima otrokoma in postala je tudi moja najboljša prijateljica. Imeti psa še ne pomeni biti kinolog. Za katero koli resno aktivnost s psom so potreb¬ni odgovornost, izkušnje, veliko dobre volje in potrpljenje v nabiranju znanja. Meni se je vse odvijalo počasi. Pozneje, ko sem ostareli Brini za družbo kupila srednjo šnavcerko poper sol, jo začela razstavljati in se odločila še za vzrejo (tako kot mnogi, ki se odločijo za »eno« leglo), pa je stvar postala resna in me je pritegnila.
Kako to, da ste se odločili postati sodnica razstavnih psov?
Imela sem srečo, da je bila moja prva šnavcerka rojena nastopačka. Z užitkom se je razkazovala v krogu. In srečo, da sem bila obkrožena s pravimi ljudmi. Razstavljanje mi je priljubilo razstave in odločila sem se, da bom stažirala za sodnico. Ker sem poznala večinoma že vse šnavcerje, ki so krožili po naših razstavah, vedno eno in isto – majhno – število psov, sem se vpisala v avstrijski in nemški šnavcer pinčer klub, da sem lahko stažirala na njihovih razstavah. Prevozila sem ogromno kilometrov od Tullna do Dortmunda, v stažiranja vložila ogromno časa in denarja, da sem dobila predstavo, kaj pravzaprav pomenita »šnavcer« in »pinč« ter kako se sodi.
Ko sem leta 1994 naredila izpit za sodnico, sem že imela odprta vrata za sojenja v Avstriji, Nemčiji in Italiji, hitro pa so se mi začela odpirati tudi drugod.
Ste predsednica Kluba ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije?
Samo še letos, ker se od kluba poslavljam. Ustanovila sem ga pred 25 leti, iz izkušenj, nabranih v tujini, in v času nastajanju pasemskih klubov pri nas. V teh 25 letih sem kot predsednica za klub dala od sebe vse najboljše, tudi kot članica vzrejne komisije. Prišel pa je čas za slovo, čas za nove generacije, 25 let je bilo dovolj in rada bi se dostojno umaknila. Tako v kinologiji kot v življenju imam še kar nekaj drugih interesov in planov. Želim si tudi več prostega časa zase, za moža in za svojega psa. Moj sedanji – in najbrž tudi zadnji – pasji družabnik je veliki črni šnavcer.
Na KZS ste bili in ste še aktivni v številnih komisijah. Katere funkcije vse ste opravljali oz. jih še vedno?
Naj kar povem, da me je funkcionarstvo vedno bolj bremenilo kot veselilo. Sem precej svobodnega duha in povzpetništvo ni v moji naravi. Ker ko se nečesa lotim, se počutim odgovorna. Če odštejemo, da sem bila ustanoviteljica in predsednica Kluba ljubiteljev šnavcerjev in pinčev, sem potem – prav tako na izkušnjah iz tujine – ustanovila Klub za junior handling. Tečaj za sodnico sem naredila v Salisburyju, v Angliji, kamor sem šla po nasvetu kolegov sodnikov iz Belgije. V Belgiji so namreč že imeli uveljavljen klub za JH, v katerega sem bila včlanjena, saj sem tam veliko sodila. Od njih sem se veliko naučila, pridobila sem izkušnje in dober material, ki sem ga prevedla ter priredila za naše razmere, zbran pa je v knjižici Otrok in pes/Junior handling/Igrajmo se razstavo. Od izida knjižice z navodili in pravilnikom za tekmovanja, ki sem jo izdala leta 1998, je na tem področju še vedno tema. Istega leta sem prevedla tudi obširno Enciklopedijo psov, avtorja dr. Bruca Fogla.
Pozneje so nekateri pokazali ambicije, da bi Klub za JH prevzeli, in ostala sem častna predsednica. Ustanovila sem Komisijo otrok in pes KZS. Delo te komisije je za kinološki podmladek pomembnejše, kot se mnogi kinologi zavedajo, pa tudi za širše osveščanje javnosti o pomembnosti odnosov otrok-pes-družina-družba-kinologija. To področje me zelo osrečuje, saj so tako otroci kot psi prisrčna bitja in si oboji zaslužijo več strokovne pozornosti. Glede na to, da programi komisije ne zajemajo samo »otrok«, ker se mladi dandanes hitro pač nimajo več za »otroke«, smo komisijo preimenovali v Komisija otrok in pes/ Mladi kinolog KZS. Imam krasne sodelavce in imamo odlične programe, večni problem pa so sredstva, ker nismo pridobitna komisija, prostovoljno delo pa postaja vedno manj cenjeno. V takih razmerah je seveda delati težko.
Precej let, skoraj tri mandate, sem bila tudi predsednica Zbora sodnikov za športne pasme pri KZS in s tem povezano tudi članica Komisije za strokovna vprašanja. Pred približno dvema letoma sem odstopila s funkcije predsednice z željo, da to strokovno funkcijo, ki je med najbolj častnimi v KZS, prepustim komu od mlajših kolegov ali kolegic, saj jih kar nekaj zelo cenim. Na žalost se je zgodilo drugače in hudo mi je zaradi tega … Zbor sodnikov za športne pasme zaradi večini dobro znanih zapletov na Zvezi še do danes nima novega (sploh ga nima!) predsednika in ne deluje.
Kateri vaš prispevek v kinologiji se vam zdi najpomembnejši?
Mogoče je to delo, več kot deset let očem skrito, ko sem takrat redno vsak mesec kot pomočnica urednika Kinologa pripravljala po štiri prispevke: pogovore z znanimi Slovenci in vzreditelji, predstavitve pasem, članek za komisijo Mladi kinolog in zanimivosti iz pasjega sveta. V to sem vložila ogromno ur in truda, samo kdor se je kdaj ukvarjal s pisanjem, to lahko približno oceni.
Glede na to, da je tudi vaš mož zapisan kinologiji, ali se vajini mnenji kdaj krešeta, se morda ne strinjata s podano oceno?
Oh, večkrat sva na nasprotnih bregovih! Jaz imam svoje oči in mnenje, moj mož na stvari gleda drugače, s svojega zornega kota. Temu jaz pravim srečanje energij jin in jang. Ko trkneva ob kaj spornega, si razloživa poglede, do neke mere si prisluhneva, vendar se ne prepričujeva. Vsekakor zelo spoštujem njegovo mnenje, ker mi velikokrat problem osvetli na način, kot ga sama ne bi spregledala, za kar sem mu zelo hvaležna. Kadar pa sem popolnoma prepričana vase, se izogibam diskusiji, včasih je molk tudi zlato.
Ste mednarodna sodnica za sedem skupin pasem po FCI? Kako ste se odločali za izbor?
Najprej sem seveda začela s šnavcerji in pinči. Menila sem, da je za dobrega sodnika nujno, da se osredotoči predvsem na svoje izbrane pasme, da je zanje »specialist«. Nič drugega me ni zanimalo razen šnavcerjev in pinčev. Sčasoma me je mož pregovoril, naj se malo premaknem, in spogledala sem se s terierji. Ugotovila sem, na moje veliko presenečenje, da se mi ob drugih pasmah odpira nov svet. Delo na različnih pasmah za sodnika pomeni velik napredek, nove izkušnje, seveda če dovolj stažira in ne niza pasem kot po tekočem traku, le za imidž. Ob širjenju kinološkega znanja so se mi odpirale primerjave pasemskih značilnosti, saj kar je tipično za eno pasmo, včasih ni za drugo, skratka, znanje o novih pasmah me je povsem prevzelo, a znanja ter izkušenj ni nikoli dovolj. V praksi, za sojenje na velikih razstavah, pa je čim več izkušenj največji kapital in teh izkušenj nikoli ni dovolj. Vleče me, ja, da bi se spet lotila nove skupine, ker se rada učim in rada stažiram, a sem s svojimi leti malce omejena, v jeseni jih bom nanizala sedemdeset in za vse sanje mi bo zmanjkalo časa.
Ste tudi mednarodno priznana sodnica, saj so vas doslej povabile na sojenje res številne kinološke zveze po svetu. Katere dežele vse ste obiskali in kje so se vam sojenje ter z njim povezani dogodki najbolj vtisnili v spomin?
Nisem edina, ki sodi več po svetu kot doma. Sodila sem v 34 evropskih državah, čez lužo pa v Ameriki, Avstraliji, na Tajskem, v Indoneziji, Južni Koreji, Indiji in Južni Afriki. Deset let pa sem že zagotovo enkrat do dvakrat letno na Kitajskem. S tem v zvezi pa bi res rada povedala še nekaj. Ko komu povem, da grem na primer na razstavo v Peking, reče: »Blagor tebi, ki imaš tak poklic, da delaš s kužki, in vidiš toliko sveta …!« Kot prvo ljudje zunaj kinologije mislijo, da je sojenje dobro plačano delo. Kot drugo, da nam je sodnikom samo luštno, ko gledamo kužke in se gremo turiste … A le redki vedo, da sodniki večinoma nimamo časa »uživati v kužkih«, sojenje je resno delo; na razstavi dobiš veliko število psov, da organizator izkoristi v stroške s sodnikom vloženi denar, omejen si v času, potrebuješ maksimalno koncentracijo, vse teče kot po tekočem traku, zahteva se profesionalnost. Če je razstava še v drugem časovnem pasu, se pojavi tudi težava s prilagajanjem, včasih celo zmanjka časa za spanje, telo pa vseeno zahteva svoje. In ko se telo nekoliko prilagodi na novi čas, se že vračaš domov. Znova se začne čakanje pred okenci za kontrolo potnih listov, pa carinski pregled in včasih resnično neskončna čakanja na lete vključno z zamudami in odpovedmi letov, kar je postalo že stalnica v letalskem prometu. Ob vrnitvi domov pa spet ista zgodba, telo zahteva svoje, doma pa že čaka kup obveznosti. Življenje sodnikom, ki so veliko na poti, dobesedno izpuhteva. Je pa res, da če veliko sodiš, sčasoma postaneš del široko razpredene svetovne mreže sodnikov, sklenejo se številna poznanstva in prijateljstva, kar pa omogočajo neposreden stik s svetovno kinologijo.
Sojenje na kateri prireditvi ali dogodek doslej si štejete najbolj v čast?
Uf! O tem bi lahko razmišljala …, se bom kar na hitro opredelila: sojenje na lanski svetovni razstavi v Amsterdamu, finale v junior handlingu.
Najmočnejše spomine pa imam na bivanje na Kitajskem. Kitajska kinološka zveza me je povabila, da pripravim desetdnevni seminar o pravilnikih FCI, junior handlingu in handlingu. Tam sem preživela dva tedna, dopoldne smo se ukvarjali s teorijo, v popoldanskem času s prakso v živo, študenti so bili izredno zainteresirani, bilo je pestro. Ob zaključku je bila predvidena podelitev diplom, prišli so visoki predstavniki kitajske kinološke zveze, vendar s tem dogodka še ni bilo konec. Kar me vedno sproti očara, je to, da je večina seminaristov nadaljevala kariero in pristala v vrhu najbolj cenjenih kitajskih handlerjev. Vsakič, ko sem tam na razstavi, kdo pride k meni s pozdravi in z zahvalo za spodbudo, ki so jo dobili od mene. Mojemu srcu – ne nečimrnosti – to zelo dobro dene.
V prejšnji številki Kinologa ste bili zelo kritični do korejske prehranske navade, ki vključuje tudi uživanje pasjega mesa. Kaj pa vas v Sloveniji najbolj moti v odnosu pes-človek?
Da se ima vsak, ki ima kaj kosmatega na drugem koncu vrvice, že za kinologa in poučuje vse okrog sebe.
Kdo je za vas pravi kinolog? Kaj bi po vaših merilih pričakovali od njega?
»Pravi kinolog« je prehud termin. Dober kinolog pa je zame tisti, ki dozoreva in je odprt za vsa področja. To ne pomeni, da je na vseh področjih aktiven, saj to ne gre, ampak da vsaj deloma pozna in priznava širino kinologije. Ki ni nadut, ker mu je vse jasno, pač pa spoštuje stroko in vsakogar, ki je na področju psov strokovno dejaven, ter ima pozitiven odnos do psov. Kinologi se na žalost včasih premalo zavedamo, da gre v kinologiji predvsem za pse.
Kaj imate še v načrtu za bližnjo prihodnost?
Načrte najrajši držim zase. Pred menoj sta že vabili za dve evropski razstavi, imam tudi že povabilo za svetovno razstavo v Madridu. Naprej ne razmišljam.
Kaj bi sporočili vsem ljubiteljem psov in morda tudi tistim, ki jih nimajo?
Psi so čudovita bitja. Zanje pa potrebujemo čas, razumevanje, in na koncu koncev tudi denar, predvsem v primeru, če pes zboli. Cene veterinarjev so enormne! Sicer pa po mojem mnenju psi pri nas niso več statusni simbol, nadomestili so jih dragi telefoni in podobno. Kar je po eni strani dobro, saj se za pse ljudje vedno bolj odločajo po premisleku. Veseli me, da v naši družbi psi hitro postajajo pojmovani kot družabniki in družinski člani, kajti imeti psa, če imaš zanj pogoje in razumeš pasjo dušo, je nekaj najlepšega, kar se vam lahko v življenju zgodi.
Vir: Besedilo Metka Bartol, fotografije osebni arhiv Željke Fon Zidar, objavljeno v reviji Kinolog